24.8.1996
Zjutraj vstanemo ob 4.45 in se
takoj pripravimo za odhod. Sam si privezujem gamaše še kako minuto preko
dogovorjene ure, pa me Janez že pride iskat in pravi, da vodnik že priganja. Še
v temi krenemo po skalah nad kočo v smeri proti vrhu. Na naši desni strani se
prične svetlikati ledenik pod Geigerjem in Gross Venedigerjem. Gremo v smeri
skoraj točno proti vzhodu, pred nami je vrh Klein Venedigerja. Pot vodi sprva
proti njemu, nato se zasuče v desno v
sedlo med Klein in Gross Venedigerjem.
Po skalah smo se vzpenjali kako uro, do višine približno 2800 m. Zadnjih
10 minut smo se nato spustili nekaj metrov navzdol na ledenik. Tam smo si oblekli plezalne pasove in se
navezali na skupno vrv.
Prvi je vodnik Herbert, nato
Tone, jaz, Hans, sledi Janez, zadnji je Milan.
Trije Avstrijci, ki hodijo skupaj z nami, se navežejo na lastno vrv.
Herbert pravi, da derez ne bomo rabili, zato smo jih pustili v koči. Nimamo
niti cepinov, samo smučarske palice. Počasi krenemo preko spodnjega dela
ledenika. Vrv med nami bi morala biti ves čas napeta, vendar se večinoma vleče
po tleh. Ker ne hodimo z derezami, to ni tako nevarno, saj vrvi ne moreš
presekati, pa tudi zapleteš se ne tako hitro. Razpoke na ledeniku so večinoma
majhne, brez težav jih prestopiš. Za preskakovanje razpok je potrebno
sodelovanje cele naveze. Tisti, ki jo prvi preskoèi, mora počakati in ti
pustiti nekaj vrvi, nato se mora nekoliko približati tudi tisti za tabo in ti
prav tako pustiti meter ali dva vrvi. Ko
preskočiš razpoko, se ustaviš in pripraviš prostor ter vrv za naslednjega v
koloni. Tako gre vse do zadnjega v navezi.
Večjim razpokam se izogibamo v
levo ali desno, vendar jih ni veliko. Svet je veliko lažji kot ledenik Pasterze
pod Grossglocknerjem. Kljub temu pa na nekaterih mestih vidimo orjaške
ledeniške jame. Nikoli ne veš, če morda ne stojiš nad katero, ki je le na tanko
pokrita s snegom. Zaradi tega je previdnost na mestu. Nenavezan ne bi rad hodil
tod. Ponekod vidimo globoke luknje v ledu, zato je treba pazljivo mimo njih.
Skoraj vsakemu se kdaj vdre do kolen ali še globje, vendar se hitro izkopljemo
in gremo naprej. Zelo je toplo, okrog 5 stopinj, zato je sneg mehak, po ledenih
mestih pa se pretaka voda. Nekoliko se nam vdira, tako da je hoja težja kot po
trdem snegu, vendar ni preveč naporno, saj strmina ni prehuda. Dve navezi
gresta že pred nami, prva ima kakih 20 minut prednosti.
Ves čas se vzpenjamo po snežiščih
proti sedlu med obema vrhovoma - Klein in Gross Venedigerjem. Strmina je
večinoma znosna, tako da hoja ni preveč utrudljiva. Nekoliko se strmina poveča
tik pod sedlom, kjer se že čuti vpliv redkejšega višinskega zraka. Sedlo je na
višini kakih 3300m. Ves čas nosimo močna sončna očala, kljub temu, da se sonce
prikaže le na trenutke, drugače pa je skrito v meglicah. Tone je očala pozabil
v kombiju, zato mora hoditi brez njih - upam, da mu oči ne bodo preveč zatekle.
K sreči ima s seboj kremo za sonce, s katero si nekoliko zavarujeva obraz in
veke. Janez in Milan se nista namazala, kar se najbolj opazi zvečer, ko sta
skupaj s Hansom precej bolj zagorela kot midva s Tonetom.
Za nekaj minut nas malo pod
sedlom celo zaloti sneženje. Ko pridemo na sedlo, v daljavi na vzhodi vidimo
vrh Grossglocknerja. Do sem smo porabili
dobre tri ure časa, od tu pa imamo do vrha še dobro uro poti. Ves čas
dohitevamo obe skupini pred nami. Tik pred vrhom jih tudi ujamemo, saj je naš
vodnik izbral najbolj ugodno smer za poševno prečkanje vršnega pobočja. Med
potjo smo se ustavili le dvakrat ali trikrat za kako minuto, da smo se
preoblekli ali popili požirek. Tempo je bil relativno počasen, saj je Hans večkrat zahteval: “Langsam,
langsam!”. Tone pred mano je z lahkoto sledil tempu vodnika, sam sem se
prilagajal tej hitrosti in skušal
obdržati vrv med nama v zraku, vendar me je pogosto “zategnil” Hans, ki včasih ni mogel slediti in zopet je bilo
potrebno počasneje naprej.
Z leve prihajajo cele kolone
drugih planincev, ki prihajajo iz smeri Matreia. Milan izve, da naj bi bila
tista smer precej krajša, saj je od koče do vrha samo 2 uri, do koče pa kake 3
ure hoje iz doline. Ker je Hans po tej poti že bil na Venedigerju, je za nas
izbral drugo varianto, ki je nekoliko daljša, vendar verjetno lepša. Vsi planinci, ki jih srečavamo, so navezani.
Disciplina je izredna, kljub temu da teren ni več nevaren, saj smo na položnem
zasneženem pobočju, ne več na ledeniškem svetu.
Tik pred vrhom pridemo na ostro
zarezan vršni greben, kjer vodi po grebenu samo za stopalo široka potka, na obe
strani se grezi prepad. Še sreča, da je megla, da ne vidimo do konca vse
globine prepada. Na vrhu smo ob 9.41, po 4 urah in 20 minutah hoje od koče. Tam, kjer stoji velik križ, si
sežemo v roke in si čestitamo za uspešen
vzpon. Sledi fotografiranje. Najbolj
vesela sva midva z Janezom, saj sva dvignila svoj višinski rekord v
planinah. Ker je na vrhu precejšnja gneča, okoli pa povsod prepad, se sploh ne
razvežemo, da ne pride po nerodnosti do zdrsa, ki se ne bi končal dobro. Preden odrinemo, pa moramo kar nekaj časa
razpletati vrvi, saj smo se pri malici in fotografiranju prestopali in pri tem
vrvi lepo premešali. S pomočjo vodnika jih le spravimo v red.
Razgleda z vrha žal nimamo, ker
je zelo gosta megla, temperatura pa je okrog -5 stopinj Celzija. Oblečemo si anorake, iz nahrbtnikov
privlečemo kape in rokavice. Na vrhu smo bili največ pol ure, nato smo se zelo
hitro spustili nazaj do sedla. Že na sedlu je precej bolj toplo, okrog +5
stopinj.
Na kratko smo razmišljali o
možnosti, da bi se povzpeli še na Klein Venediger, ki je od sedla oddaljen
dobro uro zelo lahke poti. Vendar smo ugotovili, da bi vseeno trajalo predolgo,
saj je Janez imel še plane za postanek ob poti nazaj domov. Tako smo se
spustili navzdol po ledeniku. Ob 11.45 smo bili na dnu ledenika, kjer smo se
razvezali, vrnili karabine in prusike vodniku in si privezali dušo z Janezovim
viskijem. Pričelo je rositi, zato smo vsak zase stekli proti koči. Že po 10
minutah je dež ponehal. Ob 12.15 uri smo bili v glavnem že vsi pri Kûrsingerhutte.
Celoten vzpon na vrh in povratek do koče je trajal 7 ur.
V koči smo pobrali stvari, ki smo
jih prej zmetali iz nahrbtnikov, se malo umili in preoblekli, nato pa vrgli
prtljago ponovno na voziček tovorne žičnice, ki je bil že skoraj
prenapolnjen. Kupili smo kartice za
domače in prijatelje, popili rundo piva, ki jo je častil zopet Janez, nato pa
se počasi odpravili proti dolini.
Vračali smo se po Sommerweg, ki v
začetku sledi smeri tovorne žičnice. Pot vodi bolj po skalah kot Gletscherweg.
V zgornjem delu je na nekaj mestih varovana z vrvjo in žicami. Na nekem mestu,
ko gre polica izpostavljeno preko stene, je varovanje na obeh straneh, kot da
bi šel preko mostu. Nasploh so vse poti urejene izredno dobro. Markacije so
pogoste, dobro vidne, na nekaterih mestih celo 1 m velike. Varovalna vrv ali
žica je na vsakem malo bolj izpostavljenem mestu, čeprav vsaj poleti ne bi bila
potrebna praktično nikomur. Ne vem pa, kako je v snegu! Po celi poti so naložene kamnite plošče v
obliki stopnic, tako, da je hoja zelo udobna. Ne vem, kdo je premikal te
stopnice, saj so nekatere gotovo težke tudi več kot 100 in celo 200 kil. Tudi
na tej poti je vode v izobilju, velikokrat prečkamo potočke, včasih teče voda
tudi po naši poti. Razbili smo se v kar nekaj skupin. Zadnja hodita Hans in
Milan, ki se pogovarjata, nekoliko pred njima se počasi premikam sam in ves čas
ogledujem prečudovita pobočja in ledenike na nasprotni strani doline. Večkrat
se tudi obrnem nazaj proti Geigerju in Venedigerju, vendar sta ves čas zavita v
megli in oblakih.
Malo po 15. uri smo pri spodnji
postaji tovorne žičnice. Prtljago premečemo v taksi-kombi in se stlačimo v
vozilo. Skupaj z voznikom nas je 10, na zadnji klopi se stiskamo štirje. Kljub
temu voznik ustavi pri skupini planincev in naloži še eno žensko, ki se pelje z
nami do gostilne pri slapu, pri kateri smo se ustavili navzgor grede. Vožnja do
rampe v dolini traja kar tričetrt ure, tako da smo že pošteno naveličani. Ves
čas prehitevamo skupine planincev, ki v rahlem dežju sestopajo v dolino. Pri
rampi zoper preložimo prtljago v kombi vodnika Herberta in se odpeljemo do neke
gostilne, kjer nas zopet pričaka župan Neukirchna. Skupaj popijemo še eno rundo
piva. Trije Avstrijci, ki so hodili z nami, so plačali vodniku vsak po 500 ATS
za vodenje, čeprav so imeli od vodnika zelo malo uslug, razen da so hodili za
nami, občasno pa tudi pred nami. Ne vem, kako je z plačilom za nas - to je
uredil Hans. Hans je prav tako plačal vse stroške na koči. Janez pravi, da je
spanje bilo zelo poceni, ker veljajo planinske cene. Ker se nam mudi proti
dogovorjenemu mestu za večerjo, skušamo čimprej na pot.
Janez s hitro vožnjo dežju navkljub poišče
bližnjico do Tauernske avtoceste, na katero pridemo malo nad Flachauom. Pri
tunelu srečamo 2-kilometrsko kolono, ki čaka v nasprotni smeri. Po 4 urah in
pol vožnje, v glavnem po avtocestah, smo v Lipnici. Janez pelje še nekaj
kilometrov naprej mimo Wildona, v odlično domačo gostilno. Za večerjo imamo
Steinpilzen - jurčke v omaki in ocvrte jurčke, zraven solato po izbiri, nekaj
zrezkov v koščkih v smetanovi omaki in odlično, lepo ohlajeno belo vino. Ker
smo že kar lačni, saj danes nismo jedli še ničesar toplega, kar hitro
pospravimo dobrote in ponve pomažemo s kruhom skoraj do čistega. Janez se
pozdravi z lastniki, ki jih kar dobro pozna. Nato se v Lipnici poslovimo od
Hansa, ki gre s svojim vozilom nazaj v Gradec. Mi pa se preko Jurija odpeljemo
v Maribor. V Kungoti popijemo še zadnjo rundo na poti in okrog polnoči smo pred
domom v Trubarjevi ulici, kjer je parkiral Tone.
Planinski izlet na Gross
Venediger je uspešno zaključen, ob slovesu si obljubimo, da bomo še planinarili
skupaj, drugo leto morda na Grossglockner ?!, kar je Milanova velika
želja. Na vsak način pa moramo najti
primerno turo v Sloveniji, da vrnemu Hansu gostoljubnost, ki jo je pokazal na
današnji turi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar