GROSS VENEDIGER (3668 m)
23.8 - 24.8.1996
Sestava odprave:
Janez KOCMUR, direktor Kompas Maribor, 59 let, višinski
rekord 3150 m v Franciji, z žičnico 3800 m, na Auguille di Midi
Tone POGLAJEN, delavec MNZ, upokojen, 58 let, višinski rekord
3798 m - Grossglockner
Hans SEILER, okrožni načelnik Lipnice, Avstrija, 56 let,
višinski rekord 5600m - Kilimandžaro
Milan ČUŠ, načelnik UNZ Maribor,
36 let, višinski rekord 5895 m – Kilimandžaro
Bojan KOS, direktor UIT MNZ, 43 let, višinski rekord 3451m -
Erzkönighutte na Grossglocknerju
23.8.1996
Zbirno mesto slovenskega dela
odprave je bilo v petek, 23.8.1996 ob 04.30 uri pred UNZ Maribor. S Tonetom sva
morala zato iz Ljubljane že ob 3. uri zjutraj, vsak s svojim vozilom. Točno ob
dogovorjeni uri smo se vsi dobili na dogovorjenem mestu. Prevoz je prevzel Janez s
kombijem, zato smo vso prtljago premetali v njegov avto. Ob 5. uri smo prečkali
mejo, ne da bi sploh kdo pogledal naše dokumente in že smo bili v Lipnici pri
g. Seilerju.
Odrinili smo proti Koroški, preko
Celovca, Beljaka in Spittala do Lienza. Tam smo na desni pustili odcep za Grossglockner
in peljali naprej proti Neukirchnu, kateri je bil naš današnji cilj. Med potjo
smo se ustavili ob 8. uri v prijetni restavraciji ob poti, kjer smo pomalicali
golaž s svežimi kajzericami in pospravili prvo pivo! V Neukirchen smo
prispeli malo pred 11. uro. Najprej nas
je sprejel vaški šef žandarmerijske postaje, kmalu nas je pozdravil še župan.
Presedli smo na vrt bližnje restavracije, kjer nas je počastil z rundo piva in
nam podaril steklenico vina z lepo etiketo, na kateri je Gross Venediger. Za
kratko je prisedla šefica krajevnega turističnega urada, ki nam je razdelila
prospekte tega smučarskega kraja. Predstavili so nam tudi vodiča - gorskega
vodnika Herberta, s katerim bomo naslednji dan odrinili proti vrhu. Fant je
majhen in suh, vendar je videti žilav in prava grča. Drugi dan se izkaže, da je
zelo rutiniran in pozna hribe zelo dobro. Na Venedigerju je bil kakih 30-krat!
Milan mu na koncu da svojo vizitko in ga povabi, da naj obišče kdaj naš
Triglav. Po zanimanju, ki ga kaže, sem skoraj prepričan, da bo res poklical
Milana in se dogovoril za obisk pri nas v Sloveniji.
Dogovorili smo se, da se ponovno
dobimo na istem mestu ob 15. uri, ko bomo odšli proti Kûrsingerhutte, ki je v
Obersulzbachtalu, na višini 2558 m in je naše izhodišče za vzpon na vrh.
Odpeljali smo se nekaj kilometrov
naprej, v kraj Krimml, kjer so svetovno znani slapovi, saj so slapovi z največ
vode v Evropi. Po kratki diskusiji s šefom parkirišča, ki nam ni pustil
parkirati v senci, smo peš odšli po desni strani slapov navzgor. Slapovi so res
mogočni. Ker je ponoči še deževalo, je bilo vode ogromno in smo jih lahko
opazovali v polnem sijaju. Nad slapovi ves čas lebdi mavrica, reka ima veliko
skokov, pod vsakim slapom je bister in globok tolmun. Po dobre pol ure smo bili
pri koči na višini kakih 1250 metrov. S Tonetom sva kupila zelo lepo pregledno
karto celotnega masiva Alp, prikazano iz satelitske perspektive in gledano od
Munchna proti jugu.
Ker se je bližala dogovorjena ura
za srečanje z našim gorskim vodnikom, smo se počasi odpravili nazaj k avtu. V
Neukirchen smo prišli malo po 14. uri in tako zamudili čas, ko strežejo kosila.
V hotelski restavraciji smo s težavo dobili le špagete in juho. S pivom ni bilo
problemov. Ob 15. uri smo se ponovno
srečali z županom, ki nam je naložil prtljago v gasilski kombi in jo odpeljal
do rampe, katera zapira pot v gorsko dolino Obersulzbachtal. Mi smo se
odpeljali s kombijem našega gorskega vodnika Herberta.
Kake 3 km od začetka ceste, ki
vodi v to dolino, je rampa, kjer je potrebno parkirati lastna vozila. Naprej
vodi cesta, po kateri je do Kursingerhutte 4,5 ure hoje, voziti pa smejo le
taksi-kombiji domačinov. Možno je najeti kombi, ki te pripelje do spodnje
postaje tovorne žičnice in ti tako prihrani 3 ure hoje. Mi smo se seveda
odpeljali s kombijem. Pridružili so se nam še trije mlajši Avstrijci, ki jih je
skupaj z nami vodil Herbert. Pri nekem slapu smo se ustavili v gostilni in
popili rundo piva, nato smo si pogledali še slap in odrinili proti tovorni
žičnici. Tam smo preložili nahrbtnike in drugo prtljago na tovorno žičnico,
sami pa se odpravili proti Kûrsingerhutte, do koder je še 2 uri hoda. Do koče
vodita dve poti - Gletscherweg, pot po ledeniku, ki je bolj primerna za zimske
vzpone in Sommerweg, ki gre po levi strani strmo preko pobočja. Mi smo krenili po Gletscherweg, ob potoku
navzgor. Po dobre pol ure smo prečkali ledenik, ki pride izpod Geigerja (cca
3300 m) in vstopili v skalno strmino pod kočo. Še eno uro hoje in pred nami se
je na levi pojavila prekrasna velika koča, z okni in vrati, pobarvanimi
belo-rdeče v barvah avstrijske zastave.
Kamnina je povsem drugačna kot v
Julijcih, ni apnenca, ampak sami skrilavci, tonalit, granit, raznobarvne
kamnine, ogromno železa. Skale so ogromne, dostikrat zelo ploščate. Tudi stene
so bolj v ploščah, manj se čuti vpliv erozije. Krušljivost je zelo majhna.
Največja razlika proti Julijcem pa je voda. Voda teče povsod, tudi tik pod
vrhom strmine. Pretaka se pod ledenikom, preko strmin, po poti. Vsa dolina šumi
od vode, kot bi veter majal smreke na Pohorju. Na nasprotni strani doline je
nekaj belih curkov, ki drvijo preko cele višine stene v rečico na dnu doline.
V koči se moramo preobuti v
garderobi v kleti, saj vstop v zgornje prostore ni dovoljen v gojzarjih in z
nahrbtniki. Povečerjamo, nato se
dogovorimo, da zjutraj krenemo že ob 5.15 uri, ko se šele prične malo daniti.
Pripravimo si nahrbtnike, v koči pustimo vse, kar ni potrebno na poti do vrha.
Nato pa gremo spat, saj smo prejšnjo noč vsi spali le 2-3 ure.
Ni komentarjev:
Objavite komentar