Vzpon na Gross Venediger

GROSS VENEDIGER (3668 m)

23.8 - 24.8.1996

Sestava odprave:

Janez KOCMUR, direktor Kompas Maribor, 59 let, višinski rekord 3150 m v Franciji, z žičnico 3800 m, na Auguille di Midi

Tone POGLAJEN, delavec MNZ, upokojen, 58 let, višinski rekord 3798 m - Grossglockner

Hans SEILER, okrožni načelnik Lipnice, Avstrija, 56 let, višinski rekord 5600m -  Kilimandžaro

Milan ČUŠ, načelnik UNZ Maribor, 36 let, višinski rekord 5895 m – Kilimandžaro

Bojan KOS, direktor UIT MNZ, 43 let, višinski rekord 3451m - Erzkönighutte na Grossglocknerju

23.8.1996

Zbirno mesto slovenskega dela odprave je bilo v petek, 23.8.1996 ob 04.30 uri pred UNZ Maribor. S Tonetom sva morala zato iz Ljubljane že ob 3. uri zjutraj, vsak s svojim vozilom. Točno ob dogovorjeni uri smo se vsi dobili na dogovorjenem mestu. Prevoz je prevzel Janez s kombijem, zato smo vso prtljago premetali v njegov avto. Ob 5. uri smo prečkali mejo, ne da bi sploh kdo pogledal naše dokumente in že smo bili v Lipnici pri g. Seilerju.

Odrinili smo proti Koroški, preko Celovca, Beljaka in Spittala do Lienza. Tam smo na desni pustili odcep za Grossglockner in peljali naprej proti Neukirchnu, kateri je bil naš današnji cilj. Med potjo smo se ustavili ob 8. uri v prijetni restavraciji ob poti, kjer smo pomalicali golaž s svežimi kajzericami in pospravili prvo pivo! V Neukirchen smo prispeli  malo pred 11. uro. Najprej nas je sprejel vaški šef žandarmerijske postaje, kmalu nas je pozdravil še župan. Presedli smo na vrt bližnje restavracije, kjer nas je počastil z rundo piva in nam podaril steklenico vina z lepo etiketo, na kateri je Gross Venediger. Za kratko je prisedla šefica krajevnega turističnega urada, ki nam je razdelila prospekte tega smučarskega kraja. Predstavili so nam tudi vodiča - gorskega vodnika Herberta, s katerim bomo naslednji dan odrinili proti vrhu. Fant je majhen in suh, vendar je videti žilav in prava grča. Drugi dan se izkaže, da je zelo rutiniran in pozna hribe zelo dobro. Na Venedigerju je bil kakih 30-krat! Milan mu na koncu da svojo vizitko in ga povabi, da naj obišče kdaj naš Triglav. Po zanimanju, ki ga kaže, sem skoraj prepričan, da bo res poklical Milana in se dogovoril za obisk pri nas v Sloveniji.

Dogovorili smo se, da se ponovno dobimo na istem mestu ob 15. uri, ko bomo odšli proti Kûrsingerhutte, ki je v Obersulzbachtalu, na višini 2558 m in je naše izhodišče za vzpon na vrh.

Odpeljali smo se nekaj kilometrov naprej, v kraj Krimml, kjer so svetovno znani slapovi, saj so slapovi z največ vode v Evropi. Po kratki diskusiji s šefom parkirišča, ki nam ni pustil parkirati v senci, smo peš odšli po desni strani slapov navzgor. Slapovi so res mogočni. Ker je ponoči še deževalo, je bilo vode ogromno in smo jih lahko opazovali v polnem sijaju. Nad slapovi ves čas lebdi mavrica, reka ima veliko skokov, pod vsakim slapom je bister in globok tolmun. Po dobre pol ure smo bili pri koči na višini kakih 1250 metrov. S Tonetom sva kupila zelo lepo pregledno karto celotnega masiva Alp, prikazano iz satelitske perspektive in gledano od Munchna proti jugu.

Ker se je bližala dogovorjena ura za srečanje z našim gorskim vodnikom, smo se počasi odpravili nazaj k avtu. V Neukirchen smo prišli malo po 14. uri in tako zamudili čas, ko strežejo kosila. V hotelski restavraciji smo s težavo dobili le špagete in juho. S pivom ni bilo problemov.  Ob 15. uri smo se ponovno srečali z županom, ki nam je naložil prtljago v gasilski kombi in jo odpeljal do rampe, katera zapira pot v gorsko dolino Obersulzbachtal. Mi smo se odpeljali s kombijem našega gorskega vodnika Herberta.

Kake 3 km od začetka ceste, ki vodi v to dolino, je rampa, kjer je potrebno parkirati lastna vozila. Naprej vodi cesta, po kateri je do Kursingerhutte 4,5 ure hoje, voziti pa smejo le taksi-kombiji domačinov. Možno je najeti kombi, ki te pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice in ti tako prihrani 3 ure hoje. Mi smo se seveda odpeljali s kombijem. Pridružili so se nam še trije mlajši Avstrijci, ki jih je skupaj z nami vodil Herbert. Pri nekem slapu smo se ustavili v gostilni in popili rundo piva, nato smo si pogledali še slap in odrinili proti tovorni žičnici. Tam smo preložili nahrbtnike in drugo prtljago na tovorno žičnico, sami pa se odpravili proti Kûrsingerhutte, do koder je še 2 uri hoda. Do koče vodita dve poti - Gletscherweg, pot po ledeniku, ki je bolj primerna za zimske vzpone in Sommerweg, ki gre po levi strani strmo preko pobočja.  Mi smo krenili po Gletscherweg, ob potoku navzgor. Po dobre pol ure smo prečkali ledenik, ki pride izpod Geigerja (cca 3300 m) in vstopili v skalno strmino pod kočo. Še eno uro hoje in pred nami se je na levi pojavila prekrasna velika koča, z okni in vrati, pobarvanimi belo-rdeče v barvah avstrijske zastave.

Kamnina je povsem drugačna kot v Julijcih, ni apnenca, ampak sami skrilavci, tonalit, granit, raznobarvne kamnine, ogromno železa. Skale so ogromne, dostikrat zelo ploščate. Tudi stene so bolj v ploščah, manj se čuti vpliv erozije. Krušljivost je zelo majhna. Največja razlika proti Julijcem pa je voda. Voda teče povsod, tudi tik pod vrhom strmine. Pretaka se pod ledenikom, preko strmin, po poti. Vsa dolina šumi od vode, kot bi veter majal smreke na Pohorju. Na nasprotni strani doline je nekaj belih curkov, ki drvijo preko cele višine stene v rečico na dnu doline.

V koči se moramo preobuti v garderobi v kleti, saj vstop v zgornje prostore ni dovoljen v gojzarjih in z nahrbtniki.  Povečerjamo, nato se dogovorimo, da zjutraj krenemo že ob 5.15 uri, ko se šele prične malo daniti. Pripravimo si nahrbtnike, v koči pustimo vse, kar ni potrebno na poti do vrha. Nato pa gremo spat, saj smo prejšnjo noč vsi spali le 2-3 ure. 

Vzpon na Gross Venediger - drugi dan

24.8.1996

Zjutraj vstanemo ob 4.45 in se takoj pripravimo za odhod. Sam si privezujem gamaše še kako minuto preko dogovorjene ure, pa me Janez že pride iskat in pravi, da vodnik že priganja. Še v temi krenemo po skalah nad kočo v smeri proti vrhu. Na naši desni strani se prične svetlikati ledenik pod Geigerjem in Gross Venedigerjem. Gremo v smeri skoraj točno proti vzhodu, pred nami je vrh Klein Venedigerja. Pot vodi sprva proti  njemu, nato se zasuče v desno v sedlo med Klein in Gross Venedigerjem.  Po skalah smo se vzpenjali kako uro, do višine približno 2800 m. Zadnjih 10 minut smo se nato spustili nekaj metrov navzdol na ledenik.  Tam smo si oblekli plezalne pasove in se navezali na skupno vrv.

Prvi je vodnik Herbert, nato Tone, jaz, Hans, sledi Janez, zadnji je Milan.  Trije Avstrijci, ki hodijo skupaj z nami, se navežejo na lastno vrv. Herbert pravi, da derez ne bomo rabili, zato smo jih pustili v koči. Nimamo niti cepinov, samo smučarske palice. Počasi krenemo preko spodnjega dela ledenika. Vrv med nami bi morala biti ves čas napeta, vendar se večinoma vleče po tleh. Ker ne hodimo z derezami, to ni tako nevarno, saj vrvi ne moreš presekati, pa tudi zapleteš se ne tako hitro. Razpoke na ledeniku so večinoma majhne, brez težav jih prestopiš. Za preskakovanje razpok je potrebno sodelovanje cele naveze. Tisti, ki jo prvi preskoèi, mora počakati in ti pustiti nekaj vrvi, nato se mora nekoliko približati tudi tisti za tabo in ti prav tako pustiti meter ali dva vrvi.  Ko preskočiš razpoko, se ustaviš in pripraviš prostor ter vrv za naslednjega v koloni. Tako gre vse do zadnjega v navezi.

Večjim razpokam se izogibamo v levo ali desno, vendar jih ni veliko. Svet je veliko lažji kot ledenik Pasterze pod Grossglocknerjem. Kljub temu pa na nekaterih mestih vidimo orjaške ledeniške jame. Nikoli ne veš, če morda ne stojiš nad katero, ki je le na tanko pokrita s snegom. Zaradi tega je previdnost na mestu. Nenavezan ne bi rad hodil tod. Ponekod vidimo globoke luknje v ledu, zato je treba pazljivo mimo njih. Skoraj vsakemu se kdaj vdre do kolen ali še globje, vendar se hitro izkopljemo in gremo naprej. Zelo je toplo, okrog 5 stopinj, zato je sneg mehak, po ledenih mestih pa se pretaka voda. Nekoliko se nam vdira, tako da je hoja težja kot po trdem snegu, vendar ni preveč naporno, saj strmina ni prehuda. Dve navezi gresta že pred nami, prva ima kakih 20 minut prednosti.

Ves čas se vzpenjamo po snežiščih proti sedlu med obema vrhovoma - Klein in Gross Venedigerjem. Strmina je večinoma znosna, tako da hoja ni preveč utrudljiva. Nekoliko se strmina poveča tik pod sedlom, kjer se že čuti vpliv redkejšega višinskega zraka. Sedlo je na višini kakih 3300m. Ves čas nosimo močna sončna očala, kljub temu, da se sonce prikaže le na trenutke, drugače pa je skrito v meglicah. Tone je očala pozabil v kombiju, zato mora hoditi brez njih - upam, da mu oči ne bodo preveč zatekle. K sreči ima s seboj kremo za sonce, s katero si nekoliko zavarujeva obraz in veke. Janez in Milan se nista namazala, kar se najbolj opazi zvečer, ko sta skupaj s Hansom precej bolj zagorela kot midva s Tonetom.

Za nekaj minut nas malo pod sedlom celo zaloti sneženje. Ko pridemo na sedlo, v daljavi na vzhodi vidimo vrh Grossglocknerja.  Do sem smo porabili dobre tri ure časa, od tu pa imamo do vrha še dobro uro poti. Ves čas dohitevamo obe skupini pred nami. Tik pred vrhom jih tudi ujamemo, saj je naš vodnik izbral najbolj ugodno smer za poševno prečkanje vršnega pobočja. Med potjo smo se ustavili le dvakrat ali trikrat za kako minuto, da smo se preoblekli ali popili požirek. Tempo je bil relativno počasen,  saj je Hans večkrat zahteval: “Langsam, langsam!”. Tone pred mano je z lahkoto sledil tempu vodnika, sam sem se prilagajal  tej hitrosti in skušal obdržati vrv med nama v zraku, vendar me je pogosto “zategnil” Hans, ki  včasih ni mogel slediti in zopet je bilo potrebno počasneje naprej.

Z leve prihajajo cele kolone drugih planincev, ki prihajajo iz smeri Matreia. Milan izve, da naj bi bila tista smer precej krajša, saj je od koče do vrha samo 2 uri, do koče pa kake 3 ure hoje iz doline. Ker je Hans po tej poti že bil na Venedigerju, je za nas izbral drugo varianto, ki je nekoliko daljša, vendar verjetno lepša.  Vsi planinci, ki jih srečavamo, so navezani. Disciplina je izredna, kljub temu da teren ni več nevaren, saj smo na položnem zasneženem pobočju, ne več na ledeniškem svetu.

Tik pred vrhom pridemo na ostro zarezan vršni greben, kjer vodi po grebenu samo za stopalo široka potka, na obe strani se grezi prepad. Še sreča, da je megla, da ne vidimo do konca vse globine prepada. Na vrhu smo ob 9.41, po 4 urah in 20 minutah  hoje od koče. Tam, kjer stoji velik križ, si sežemo v roke in si čestitamo za  uspešen vzpon. Sledi fotografiranje. Najbolj  vesela sva midva z Janezom, saj sva dvignila svoj višinski rekord v planinah. Ker je na vrhu precejšnja gneča, okoli pa povsod prepad, se sploh ne razvežemo, da ne pride po nerodnosti do zdrsa, ki se ne bi končal dobro.  Preden odrinemo, pa moramo kar nekaj časa razpletati vrvi, saj smo se pri malici in fotografiranju prestopali in pri tem vrvi lepo premešali. S pomočjo vodnika jih le spravimo v red.

Razgleda z vrha žal nimamo, ker je zelo gosta megla, temperatura pa je okrog -5 stopinj Celzija.  Oblečemo si anorake, iz nahrbtnikov privlečemo kape in rokavice. Na vrhu smo bili največ pol ure, nato smo se zelo hitro spustili nazaj do sedla. Že na sedlu je precej bolj toplo, okrog +5 stopinj.

Na kratko smo razmišljali o možnosti, da bi se povzpeli še na Klein Venediger, ki je od sedla oddaljen dobro uro zelo lahke poti. Vendar smo ugotovili, da bi vseeno trajalo predolgo, saj je Janez imel še plane za postanek ob poti nazaj domov. Tako smo se spustili navzdol po ledeniku. Ob 11.45 smo bili na dnu ledenika, kjer smo se razvezali, vrnili karabine in prusike vodniku in si privezali dušo z Janezovim viskijem. Pričelo je rositi, zato smo vsak zase stekli proti koči. Že po 10 minutah je dež ponehal. Ob 12.15 uri smo bili v glavnem že vsi pri Kûrsingerhutte. Celoten vzpon na vrh in povratek do koče je trajal 7 ur. 

V koči smo pobrali stvari, ki smo jih prej zmetali iz nahrbtnikov, se malo umili in preoblekli, nato pa vrgli prtljago ponovno na voziček tovorne žičnice, ki je bil že skoraj prenapolnjen.  Kupili smo kartice za domače in prijatelje, popili rundo piva, ki jo je častil zopet Janez, nato pa se počasi odpravili proti dolini.

Vračali smo se po Sommerweg, ki v začetku sledi smeri tovorne žičnice. Pot vodi bolj po skalah kot Gletscherweg. V zgornjem delu je na nekaj mestih varovana z vrvjo in žicami. Na nekem mestu, ko gre polica izpostavljeno preko stene, je varovanje na obeh straneh, kot da bi šel preko mostu. Nasploh so vse poti urejene izredno dobro. Markacije so pogoste, dobro vidne, na nekaterih mestih celo 1 m velike. Varovalna vrv ali žica je na vsakem malo bolj izpostavljenem mestu, čeprav vsaj poleti ne bi bila potrebna praktično nikomur. Ne vem pa, kako je v snegu!  Po celi poti so naložene kamnite plošče v obliki stopnic, tako, da je hoja zelo udobna. Ne vem, kdo je premikal te stopnice, saj so nekatere gotovo težke tudi več kot 100 in celo 200 kil. Tudi na tej poti je vode v izobilju, velikokrat prečkamo potočke, včasih teče voda tudi po naši poti. Razbili smo se v kar nekaj skupin. Zadnja hodita Hans in Milan, ki se pogovarjata, nekoliko pred njima se počasi premikam sam in ves čas ogledujem prečudovita pobočja in ledenike na nasprotni strani doline. Večkrat se tudi obrnem nazaj proti Geigerju in Venedigerju, vendar sta ves čas zavita v megli in oblakih.

Malo po 15. uri smo pri spodnji postaji tovorne žičnice. Prtljago premečemo v taksi-kombi in se stlačimo v vozilo. Skupaj z voznikom nas je 10, na zadnji klopi se stiskamo štirje. Kljub temu voznik ustavi pri skupini planincev in naloži še eno žensko, ki se pelje z nami do gostilne pri slapu, pri kateri smo se ustavili navzgor grede. Vožnja do rampe v dolini traja kar tričetrt ure, tako da smo že pošteno naveličani. Ves čas prehitevamo skupine planincev, ki v rahlem dežju sestopajo v dolino. Pri rampi zoper preložimo prtljago v kombi vodnika Herberta in se odpeljemo do neke gostilne, kjer nas zopet pričaka župan Neukirchna. Skupaj popijemo še eno rundo piva. Trije Avstrijci, ki so hodili z nami, so plačali vodniku vsak po 500 ATS za vodenje, čeprav so imeli od vodnika zelo malo uslug, razen da so hodili za nami, občasno pa tudi pred nami. Ne vem, kako je z plačilom za nas - to je uredil Hans. Hans je prav tako plačal vse stroške na koči. Janez pravi, da je spanje bilo zelo poceni, ker veljajo planinske cene. Ker se nam mudi proti dogovorjenemu mestu za večerjo, skušamo čimprej na pot.

Janez  s hitro vožnjo dežju navkljub poišče bližnjico do Tauernske avtoceste, na katero pridemo malo nad Flachauom. Pri tunelu srečamo 2-kilometrsko kolono, ki čaka v nasprotni smeri. Po 4 urah in pol vožnje, v glavnem po avtocestah, smo v Lipnici. Janez pelje še nekaj kilometrov naprej mimo Wildona, v odlično domačo gostilno. Za večerjo imamo Steinpilzen - jurčke v omaki in ocvrte jurčke, zraven solato po izbiri, nekaj zrezkov v koščkih v smetanovi omaki in odlično, lepo ohlajeno belo vino. Ker smo že kar lačni, saj danes nismo jedli še ničesar toplega, kar hitro pospravimo dobrote in ponve pomažemo s kruhom skoraj do čistega. Janez se pozdravi z lastniki, ki jih kar dobro pozna. Nato se v Lipnici poslovimo od Hansa, ki gre s svojim vozilom nazaj v Gradec. Mi pa se preko Jurija odpeljemo v Maribor. V Kungoti popijemo še zadnjo rundo na poti in okrog polnoči smo pred domom v Trubarjevi ulici, kjer je parkiral Tone.

Planinski izlet na Gross Venediger je uspešno zaključen, ob slovesu si obljubimo, da bomo še planinarili skupaj, drugo leto morda na Grossglockner ?!, kar je Milanova velika želja.  Na vsak način pa moramo najti primerno turo v Sloveniji, da vrnemu Hansu gostoljubnost, ki jo je pokazal na današnji turi!